2 Chronicles 6

6. Poglavje

1Tedaj reče Salomon: Jehova je rekel, da bo prebival v mrakoti. 2A jaz sem ti zgradil hišo v prebivališče, stan tebi za sedež na veke! 3In kralj obrne obličje in blagoslovi ves zbor Izraelov; in ves zbor Izraelov je stal. 4In reče: Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ki je obljubil z usti svojimi Davidu, očetu mojemu, in z roko svojo je to izpolnil, govoreč: 5Od dne, ko sem odpeljal ljudstvo svoje iz dežele Egiptovske, nisem izvolil nobenega mesta iz vseh rodov Izraelovih, da se v njem zgradi hiša, ki naj bi v njej bilo ime moje; tudi nisem izvolil nikogar, da bodi vojvoda ljudstvu mojemu Izraelu; 6ali izvolil sem Jeruzalem, da bodi v njem moje ime, in izvolil sem Davida, da bodi nad ljudstvom mojim Izraelom. 7Bilo pa je na srcu Davidu, očetu mojemu, da zgradi hišo imenu Gospoda, Boga Izraelovega. 8Ali Gospod je rekel Davidu, očetu mojemu: Ker ti je bilo na srcu, sezidati hišo mojemu imenu, si dobro storil, da si to imel v srcu. 9Vendar pa ti ne boš zidal tiste hiše, temuč sin tvoj, ki pride iz ledja tvojega, ta bo zgradil hišo mojemu imenu. 10In Gospod je vzdržal besedo svojo, ki jo je govoril: kajti jaz sem nastopil na očeta svojega Davida mestu in sedim na prestolu Izraelovem, kakor je bil Gospod obljubil, in zgradil sem hišo imenu Jehove, Boga Izraelovega. 11In vanjo sem postavil skrinjo, v kateri je zaveza Gospodova, ki jo je sklenil s sinovi Izraelovimi. 12In stopi pred oltar Gospodov vpričo vsega zbora Izraelovega in razprostre roke 13(naredil je bil namreč Salomon bronast oder, pet komolcev dolg in pet komolcev širok in tri komolce visok, in ga je postavil sredi dvorišča; in nanj stopivši, poklekne na kolena pred vsem zborom Izraelovim in razprostre roke proti nebu) 14in reče: O Gospod, Bog Izraelov, tebi ni enakega Boga v nebesih ali na zemlji, ki hraniš zavezo in milost hlapcem svojim, ki hodijo pred obličjem tvojim z vsem srcem svojim; 15ki si ohranil hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu, kar si mu bil obljubil. Z usti svojimi si govoril in z roko svojo si to izpolnil, kakor se danes vidi. 16In sedaj, Gospod, Bog Izraelov, ohrani hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu, kar si mu bil obljubil, govoreč: Ne bo ti zmanjkalo pred obličjem mojim moža, ki bo sedel na prestolu Izraelovem, samo če pazijo sinovi tvoji na pot svojo, da hodijo po moji postavi, kakor si ti hodil pred menoj. 17Sedaj torej, Gospod, Bog Izraelov, naj se uresniči beseda tvoja, ki si jo govoril hlapcu svojemu Davidu. 18Toda prebiva li v istini Bog z ljudmi na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! 19Vendar se ozri na molitev svojega hlapca in na njegovo prošnjo, Gospod, Bog moj, da poslušaš vpitje in molitev, ki jo moli hlapec tvoj pred teboj: 20da bodo oči tvoje odprte proti tej hiši po dne in po noči, proti mestu, o katerem si rekel, da postaviš tam ime svoje, da uslišiš molitev, ki jo bo molil hlapec tvoj na tem mestu. 21Poslušaj torej prošnjo hlapca svojega in ljudstva svojega Izraela, ki jo bodo prosili, obrnjeni proti temu mestu, poslušaj na mestu prebivanja svojega, v nebesih, in ko poslušaš, odpuščaj! 22Ako se kdo pregreši zoper bližnjega svojega in se mu naloži prisega, da se zaveže s prisego, in ta prisega pride pred tvoj oltar v tej hiši: 23ti poslušaj v nebesih in stóri, da se pravica zgodi hlapcem tvojim s tem, da obsodiš krivičnega ter mu spraviš pot njegov na glavo, pravičnega pa opravičiš in mu poplačaš po pravičnosti njegovi. 24Kadar bo ljudstvo tvoje izraelsko poraženo pred sovražnikom, ker so grešili zoper tebe, pa se zopet obrnejo in pripoznajo tvoje ime in bodo molili in ponižno prosili pred teboj v tej hiši: 25ti poslušaj v nebesih in odpusti greh ljudstva svojega, Izraela, ter jih zopet pripelji v deželo, ki si jo dal njim in njih očetom. 26Kadar se zapre nebo, da ne bo dežja, ker so grešili zoper tebe, pa bodo molili, obrnjeni proti temu kraju, in pripoznavali tvoje ime in se izpreobrnejo od grehov svojih, ker si jih ponižal: 27ti poslušaj v nebesih in odpusti greh hlapcev svojih in ljudstva svojega, Izraela, da jih učiš dobro pot, po kateri naj hodijo, in pošlješ dežja deželi svoji, ki si jo dal ljudstvu svojemu v dediščino. 28Kadar bode v deželi lakota, kadar pride kuga ali snet ali strupena rosa, kobilice ali gosenice; ko jih bodo sovražniki oblegali v deželi njih mest; katerakoli pridi nadloga, katerakoli bolezen: 29kakršnokoli molitev in prošnjo bo molil kdo ali vse ljudstvo tvoje izraelsko, kadar spozna vsakteri svojo kazen in svojo nadlogo in iztegne roke proti tej hiši: 30ti poslušaj v nebesih, v mestu prebivanja svojega, in odpusti in vsakemu povrni po vsem življenju njegovem, kakor spoznaš srce njegovo (zakaj ti, edini ti poznaš srca otrok človeških), 31da bi se te bali in hodili po potih tvojih, dokler žive v deželi, ki si jo dal njih očetom. 32Ako pa tudi inostranec, ki ni iz ljudstva tvojega, Izraela, pride iz daljne dežele zaradi imena tvojega velikega in zaradi močne roke tvoje in iztegnjene rame tvoje; ko torej pridejo in bodo molili proti tej hiši: 33ti poslušaj v nebesih, v mestu prebivanja svojega, in stóri vse, za kar te kliče inostranec; da spoznajo vsa ljudstva na zemlji tvoje ime, da bi se te bali kakor ljudstvo tvoje, Izrael, ter da se prepričajo, da se imenuje ta hiša, ki sem jo zgradil, po imenu tvojem. 34Kadar pojde ljudstvo tvoje v vojno zoper sovražnike svoje, po kateremkoli potu jih pošlješ, in bodo molili k tebi, ozirajoč se proti temu mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil imenu tvojemu: 35ti poslušaj v nebesih njih molitev in prošnjo ter se potegni za njih pravdo. 36Kadar se pregreše zoper tebe (kajti ni ga človeka, ki ne greši) in se razsrdiš nad njimi in jih izročiš sovražniku, da jih ujete peljejo v deželo daljno ali bližnjo: 37ako pa se premislijo v deželi, kamor so bili odpeljani v ujetništvo, in se izpreobrnejo in te ponižno prosijo v deželi ujetništva svojega, govoreč: Grešili smo, krivično smo delali, brezbožno smo ravnali! 38ako se k tebi povrnejo iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje v deželi ujetništva svojega, kamor so jih ujete odpeljali, in molijo, ozirajoč se proti deželi svoji, ki si jo dal njih očetom, in mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil imenu tvojemu: 39ti poslušaj v nebesih, v mestu prebivanja svojega, njih molitev in prošnjo ter se potegni za njih pravdo, in odpusti ljudstvu svojemu, ki je grešilo zoper tebe. 40Sedaj torej, Bog moj, prosim, naj bodo odprte oči tvoje in pazijo naj ušesa tvoja na molitev, ki se opravlja na tem mestu. 41Sedaj torej vstani, o Gospod Bog, pridi v počivališče svoje, ti in skrinja moči tvoje! Duhovniki tvoji, o Gospod Bog, naj bodo oblečeni z zveličanjem, in svetniki tvoji naj se vesele dobrote! 42O Gospod, Bog, ne zavrni obličja maziljenca svojega! Spominjaj se dobrot, obljubljenih Davidu, hlapcu svojemu!